1. Skip to Menu
  2. Skip to Content
  3. Skip to Footer>
Vprašanja in odgovori Drugo Kako narediti samomor

Kako narediti samomor

PDF E-pošta

Dost mam vsega, tega življenja in neprespanih noči in tesnobnosti in strahu in živčnosti in stresa in OSAMLJENOSTI!!!!!!!. Pri povni zavesti priznam, da nimam več moči in volje za to ničvredno življenje. Mogoče bo drugje bolje....Kako narediti samomor? Vpršanje pove vse......naj bo čim manj boleče, hitro, nekrvavo in sigurno. Hvala vam za vsak nasvet!!!

Sorodne objave

Preberite si tudi, kaj je / so:

Komentarjev 

 
-1 #1 Kako narediti samomorNikki 17:10 31-03-2011
Res vem kako je živeti takšno življenje,tudi moje življenje ni lahko,zato tudi jaz nameravam narediti samomor.Življenje si lahko vzameš s tem da se: obesiš,vzameš veliko tablet ali "drug overdose",popiješ preveč alkohola,si prerežeš žile na roki ali skočiš iz visoke višine,lahko se pa tudi ustreliš-je hitro in enostavno.
Citat
 
 
+8 #2 veronika.agar@gmail.comNika 17:48 04-04-2011
Življenje je včasih res zajebano. Tudi jaz sem razmišljala o tem, vse se je zdelo brezzveze, nobenga nism mela da bi me poslušal... Preživela sem. Dobila sm kolege, vključla sm se v par krožkov, nehala sm se smilit sama sebi. Če hočeš dobit kaj od ljudi moraš kaj tud sam nijim dat in prva stvar, ki jo lahko nardiš je da začneš pozitivno razmišljat o seb in o svetu. Pol ko začneš vrjet v to kar misliš pol vsesteče samo po seb, najprej nasmeh, pol pogovor, zabava itd. Pozitiva privlači pozitivo, nehita namenoma vleč težav nase, razmišljanje je mnogo močnejše kot si mogoče mislita:) Pol so tu še zmeri ljudje za katere mislimo dase ji "jeba" za nas - pa se jim NE. In končno ka pa lahk zgubiš, če probaš izvesttale načrt - smrt ni še nikogar izpustila in bo vedno tam...danes, jutri, čez pedeset al pa sto let. Samo naša odločitev je kako bomo izkoristili čas, do njenega prihoda, ne se obremenjevat z nepomembnimi stvarmi - Življenje je prekratko da bi se:))
Citat
 
 
-5 #3 RE: Kako narediti samomorbrezcustev.93@gmail.com 21:48 19-04-2011
Živjo! sm 18-letna punca ki že kar nekaj časa razmišla o samomoru.Pred 3 leti sem ga že poskušala storiti a so me pravočasno našli(spila sem tablete).Počutim se zelo osamljeno, ne morem se nikomur zaupat, ne vidim smisla življenja,spraš ujem se zakaj sploh živim, nimam prijateljev, s starši se ne razumem :/ sem v hudi stiski,ne vidim nobenega razloga za življenje PROSIM za kakšen nasvet!!
Citat
 
 
+8 #4 brezcustevmojca 00:49 25-04-2011
Pozdravljena,

sama sem se dolgo spopsdala s podobnimi občutki oz. se še vedno. Od marca 2011 obiskujem tudi psihiatra - mi je zelo žal, da pomoči nisem poiskala že prej, zato ti svetujem, da čim prej poiščeš pomoč pri zdravniku. Pomembno je, da mu zaupaš. Predvidevam, da gre pri tebi za depresijo??? Ne vem, kakšne imaš kaj odnose doma??? Prosim te, da poiščeš pomoč ali da se nekomu zaupaš, če se lahko komu. Bi ti zelo rada pomagala, samo ne vem kako. Vem, da si sedaj misliš, da ti lahko pomagam z nasvetom kako končati življenje, vendar tega ne bom storila, sama sem veliko premišljevala o načinih, kako narediti samomor, ki bi bil 100%, vendar me je bilo strah, da mi ne bi uspelo, potem bi bilo pa še hujše, če bi postala invalid ... Prosim naredi konc trpljenju in poišči pomoč - ne vem iz kje si, en kontakt kam se lahko obrneš je:Mojca Tomšič
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše (Sprejemna pisarna). Zberi pogum in pojdi po pomoč, vem da je težko, držim pesti zate, da bo tudi tebi posijalo sonce v življenje:-) bi ti dala svoj kontakt, vendar se prveč bojim, da boš obupala, kajti ne bi prenesala, da se ti kaj naredi, čeprav te ne poznam. Za nujno pa pokliči 01522 24 70 in vedi da so tej ljudje slišali, videli in doživeli veliko, karkoli že je, jim povej; pa še to podatki, ki jim jih poveš so zaupni ... lahko jih tudi prosiš, da ntega ne izvedo starši, če nočeš. Mogoče ti bo pomagalo, če si kaj prebereš o depresiji (v google vtipkaj depresija), mogoče ti lahko pomaga to: http://www.primorske.si/Priloge/Sobota/Nace-Junkar-o-svojem-boju-z-depresijo.aspx. Upam, da urediš. Čeprav te ne poznam, te popolnoma razumem. Prosim vztrajaj skupaj z mano.

Lep pozdravček
Citat
 
 
0 #5 brezcustevmojca 22:19 26-04-2011
Ojla brezcustev!

Kako si kaj? Javi se kaj?
Če potrebuješ kakšen masvet, te kaj zanima ali pa če se želiš samo nekomu izpovedati ... napiši kaj.
Imam še en nasvet zate: meni je zelo pomagalo, da sem pisala, kako se počutim - ko daš ven iz sebe je veliko lažje (tudi če tega nihče ne prebere) ... mogoče bi lahko tudi tebi pomagalo? - ne vem, ker smo si ljudje različni.
Pri depresiji je problem "serotonin" - hormon sreče, ki je takrat nizek ... za to lahko dobiš zdravila, enako kot zdravilo naj bi učinkovala tudi telesna aktivnost - po 30 min aktivnosti se prične tvoriti serotonin v možganih - meni pomaga ... vendar je bilo v začetku težko, ker sem bila včasih (oz. sem občasno še vedno tako brez energije, da se komaj premikam, toda vem, da se morem prisiliti, ker bo potem bolje ... še vedno pa mi preostanejo zdravila, če se ne bo dalo drugači

želim ti dobro počutje
Citat
 
 
-3 #6 RE: Kako narediti samomorLuci_ 11:25 12-06-2011
lep pozdrav.. tudi mene že od nekdaj preganja misel na samomor.. nekako ne morem najti svoje sreče v živlnjenju. ko sem dopolnila 13 let, sem se zaljubila v nekega fanta in mi ga še zdaj ni uspelo pozabiti. za njega sem naredila vse, on pa me je zavračal. velikokrat sem izpovedala svoja čustva, vendar brez uspeha.. nevem kako naj s tem problemom spopadem, ker sem v zadnjem času ugotovila da je on edino v življenju, kar me osrečuje.. ko me on stisne k sebi se mi zdi da se svet kar ustavi.. imela sem najboljšo prijateljico ki sem ji lahko zaupala te stvari, sedaj pa si je ona našla neko drugo, ki ni takšna kot jaz, ampak vedno se smeje, skupaj delata norije in se zabavata.. po 5 letih je sedaj mene pustila samo in edino kar sem imela, je bila ona.. nikoli mi ne bo uspelo najti sreče brez njega, sedaj pa je odšla edina oseba, ki me je razumela in znala potolažit.. zato hočem oditi, končati to..
Citat
 
 
-2 #7 RE: Kako narediti samomorizkušena 16:44 27-01-2012
folk vi ste fukjen!Hvalabog u,da nimate teh težav.A niti niste tolk inteligentni,da bi se vsaj približno probali dati v kožo trpejočega.Ja v veliki meri teh problemov gre verjetno res BOLEZNI....ki se ji reče depresija.....da to je bolezen in ne mehkužništvo....zaradi takih budal k ste vi in takega krutega sveta,ki je zdej res se dober folk uničuje.Sej barabe pa kretene ne vrže .....mislm vse me mine ko to berem...in pol kaj je še ponavadi?!Ravno tisti,ki tle oz. na podobnih forumih pišejo,da bi tiste čez rit
Citat
 
 
+1 #8 osamljenamaša m. 16:59 25-02-2012
tudi jaz sem že skušala narediti samomor,a mi ni uspelo,in še vedno mislim na to doma sem osamljena,imam malo prijateljev in veliko sovražnikov,naj boljša prijateljica mi je celo življenje lagala,ne vidim več izhoda,od kar nimam očeta mi gre vse narobe,in nimam več moči da bi se pobrala in začela znova!! :(
Citat
 
 
0 #9 samomor? Zakaj?Ajša07 08:30 01-03-2012
Res težko komentiram pojem samomora. Priznam, tudi jaz sem velikokrat pomislila na to. Pravzaprav se mi zdi da je 90% populacije kdaj imelo to misel. Verjamem v to, da če veliko razmišljaš o tem tudi ni poti iz krize in nikoli ne vidiš svetlih poti življenja. Tako se lahko opreš po večini nase. Piši dnevnik in izpovej svoja čustva le tako s časom rata bolje in lažje. Ljudje smo narejeni za borbo. Borci smo od nekdaj a nikoli ni tako hudo da nebi moglo biti še slabše.
Kliči k sebi pozitivne misli in svet bo lepši. Obstajajo depresije, strahovi in podobno.... depresijo razumem, strah pa ne tako dobro in prosila bi vse ki ne najdete poti iz kroga da se obrnete na kakšno podporno skupno. Ker pomoč je dobrodošla, sam pa težko prideš ven iz koluta depresij, otožnosti in strahov. Veeliko je treba delati na sebi. Predvsem si zaupati.
Jaz se še nisem ubila in ta moment niti ne mislim na to. Verjamem pa, da ko bo prišel trenutek občutka nemočnosti in nesigurnosti da bom zopet pomislila na to. A vem da VEDNO ko začnem razmišljati pozitivno in ko pustim, da stvari stečejo same od sebe je takoj lažje. IN RES JE TAKO. Težko pa je narediti korak do samozadostnosti . In to je najtežje. to, da znaš biti sam s sabo in da ti ne manjka popolnoma nič in da znaš biti tudi sam srečen.
Citat
 
 
+5 #10 Samomor?? Dons ne, bomo prestavl....Keep ya head up 23:16 01-03-2012
2pac je reku :

Baby don't cry, I hope you got your head up
Even when the road is hard, never give up

Vem in razumem vaše misli in občutke, ubistvu jih poznam zelo dobr. Življenje je po eni strani frend in ga morš imeti rad kt brata, po drugi strani je pa sovražnik, ki mu ne smeš pokazat, da si nemočen, treba se mu je upirat. Treba se je borit. Tako, da samomor, apn, ne,ne, to ne bo šlo. Dons zihr ne, bomo prestavl za 10 let, pa bomo pol vidl. :)

Bil sem na tleh, še zdej sm. Zadnje par let nimam sreče. Sam vem, da moram, k ni druge. Jebiga obrišm solzo pa gremo naprej. Depresija je pizdarija, ampak še večja je, če se ji ne upreš. Ni to nč tazga, da bi skrivu, še najbolj je , da pokličeš kšno študirano glavo, da ti malo pomaga oz, da ti pove malo o tem.

MAŠA dvign glavo gor, verjem mi vse bo še top shit, k se ti poruš svet je to zato, da lahk zgradiš novga, bolšga, večiga, uglavno bl po tvojih željah. Vem kako je k zgubiš bližnjo osebo oz kako je k jo pogrešaš.

Nism en un neki kao smiljam mori motivator pa te fore... sam mislim, da je nujno, da se ne predate, k lahk se pa jutr zgodi, da se vse spremeni. Keep ya head up

Probite tole zastopt:

Thinkin with your brains blown that would make the pain go
No! You got to find a way to survive
cause they win when your soul dies
Citat
 
 
0 #11 samomorJože20 16:54 13-03-2012
ej kak bi najlažje naredo samomor pr 20ih ka se mi jebe za vse...
Citat
 
 
+2 #12 Samoumor - vsak nosi svoj krstLolita 09:20 22-03-2012
Hoi....
Zanimivo je to da sem jaz oseba, kateri so se res dogajale rde stvari naprivatnem področju, oz. sem sem velikokrat sama do njih spravila.... pa ne razmišljam več o samoumoru. Eno obdobje sem imela za cilj napisati knjigu (s tem da bi počakala še kakšno leto, ker sem nekoliko premlada da bi se končala s zaključnim stavkom polnim spodnanj, ki se temeljijo na lastnih izkušnjah), ker mi se zdelo da bi na ta način določeni postopki, določene stvari, ki sem jih naredila, in s katerimi mi je bilo zeeelo težko živet, lahko dobijo novi, globlji pomen. Nekoliko črtic iz mojega življenja... Prihajam iz disfunkcijonaln e družine, v kateri je ati bil alkoholik, v kateri so bile prisotne hude zdravstvene težave določenih članov, financijski zelo slaba situacija iz obeh razlogov, ter izostanek enih normalnih socialnih odnosov, podpore, varnosti. OK, sicer je mama skoz poskusila narediti vse za naju otroke, ampak nam je dala občutek nezaupanja v ta kruti zunanji svet. Jaz sama sem v najstniških letih zbolela z bulimijo, ki pač ni le "fuknjenost, ko se nočeš zredit". Saj je tudi to, ampak če se tako poenostavi, se zgubi pomen same bolezni. Gre se za to da ti hrana, kot je gor en napisal za življenje, predstavlja najboljšeg prijatelja in najhujšeg sovražnika. Ko sem bila majhna, vse do najstniških let, sem bila zelo debela in potem ko sem shujšala, takrat še s dieto in vadbo, me bilo blazno strah ponovno se zrediti... saj ko si najhen, sploh ne razmišljaš o tem koliko ješ, katera hrana redi - to je naloga staršev, moji pač žal niso skrbeli za postavo njihove 7 letne hčerke (takrat sem že bila orng debela). Pa si predstavljate odraščat - karkoli da je narobe s tabo, otroci to še dodatno naglasijo. Če si pa debel, to na noben način ne moreš skriti, ne s tem da molčiš, ne da si agresiven.. po eni strani mi je hrana dolga leta bila tolažba, umiritev, nadomestna ljubezen, po drugi pa kasneje ko sem shujšala, sem dojela da zdaj ljubezen lahko dobim na kak drug način, da zdaj obstaja eventuelna šansa da se en zaljubi vame... je pa zanimivo kako je paradoksalna ta potreba po ljubezni... Potem... ko sem vpisala faks, sem se zaljubila v enega fanta, ki je bil na študentski izmenjavi pri nas.. saj sem mela že določene travme na področju ljubezenskega življenja, tako da mi je zelo pomenilo spoznati enega kot je bil on.. topel, nježen, o vsem se dalo s njim pogovarjat (pri tem ne mislim da filme, modu i ne vem... krkol, lahko si s njim govoril o bulimiji, o travmatičnih izkušnjah, ker je on tudi sam preživel svoje, je s potrpežljivostj o in znanjem v ozadju poslušal, in vedno dal kak nasvet, katerem si moral verjet, ker je dejansko izhajal iz življenja tistega ki ti svetuje)... in ko se ob vrnil nazaj v svojo zemljo, oz. celino, mi je bilo blazno hudo, ter sem se odločila da grem za njim, oz. da rabim denar... in ko sem brala oglase s akt.službami, je bil en... ki mi se zdel interesanten. Uglavnem.. na začetku nisem vedla za kaj se gre. V glavi sem pa mela svojega ljubljenega in v čim krajšem času želela zbrati denar.... in je postopoma prišlo do tega da sem začela spati s avtorjem oglasa za denar. sicer samo s njim, pa ker sem si želela biti bližje fantu, katerega sem res imela rada in sem mislila da takega enostavno nikoli več ne bom srečala in da se splača za ljubezen tudi potrpet. Kot je moja mama trpela za naju z bratom. Še nisem zbrala pol potrebnega denarja, ko se ljubi nehal javljat. On je nastavil živeti... Saj mu nič ne zameram, na nek način, razumem da je, ampak mi jE pa bilo zeeelo hudo. Imaš občutek da ne moreš zaupati neznancem/prijateljom, ker to niso; družini ne, pa na koncu tudi sebi samome. In ti ostane nič drugega kot duševna izčrpanost. S časom sem se pa pobrala. Veliko sam rabila da se neham počutit umazano in ničvredno. Če sem si prej želela ljubezen, zdaj pa nisem verjela da si je zaslužim. Ampak sem, pa ne vem iz kje, vedno v sebi obdržala pozitivno naravnanost do sveta... ko bi krize minule.. i iskala lepoto v majhnih stvareh.. v naravi. v soncu, v lepem dnevu. V njima sem videla življenje, pa še vedno ga lahko. In ko vidiš življenje, sam si ga želiš živeti. A ja, od velikega pomena je bilo tudi to da sem 1. prevzela odgovornost za kar se zgodilo na se. Sicer je to eno veliko breme, sama sem kriva. Ker sem bila naivna, ne vem... niske morale, karkoli.. Ampak to je edini in edini pravi način da kaj narediš - življenje je tvoje, in le ti ga lahko živiš. Le ti lahko kaj narediš. Le ti. To je novo breme, ampak je pa tudi izhodišče. Za začetek, moraš si želet.
In zdaj, ko je od tega pa ne preveč, kakšna 3 leta - lahko rečem da sem se pobrala, da sem si zgradila življenje, ki ni tako kot si ga želim, ampak vsebuje določene zaželjene elemente in gre v pravi smeri. Saj je vedno upanje. Vedno.
Citat
 
 
+1 #13 RE: Kako narediti samomorobupanka 23:13 27-03-2012
Kaj narediš k res nimaš kej zjutri ustajat ..dejansko nimaš več veselja do ničesar ..k pridš iz otroštva in prideš v realen svet na realna tla in vidiš kok je ta svet v bistvu krut in mrzel ..vsak vsakmu laže še sam sebi nemoreš več verjeti!! kaj je fora da celo življenje trpiš ..garaš se učiš delaš in na koncu enostavno umreš?! brez veze res ..nerazumm ..ja tako razmišljanje je egoistično sej mamo use mamo hrano vodo dom ..ampak kaj če ti vse če nimaš sreče v sebi? si misliš da si sploh ne zaslužiš tega ..pa itak če te nebi bilo več na svetu bi tvoje stvari ..tvoje obleke in vsa tvoja lastnina pripadla nekomu drugemu? mogoče bi še s svojo smrtjo koga osrečila? kaj pa veš ..jaz res nevem več ..
Citat
 
 
-1 #14 poskrbi za življenje sameva 21:56 31-03-2012
Kaj ti je? Glavni razlog zakaj nimaš kaj za živet je ker ničesar verjetno ne počneš. Treba je vstat it v šolo al pa na šiht, kokrkol. In to vsak delavni dan. Ko se tega navadiš potem ugotoviš da je to življenje. Pomisli: a bi bla res srečna če ti nikoli nebi blo treba v šolo? Tam si spoznala vse... Kaj pomeni druženje ipd... Žal, če bi mela celo življenje počitnice, vse bi ti drugi plačevali potem bi postala depresivna.. To je nemalokrat pojav pri zvezdnikih ki majo vse... Zakaj niso srečni torej? A veš da večina ki zadane bajne vsote na lotu ostanejo pri svojih službah? Misliš da je to naključje? Drugače pnam nekoga, ki je delal samomor in je mel srečo ker je njegov fotr ko je šel v službo pozabil tel, in se e obrnil domov... Ta fant je kasneje reku, da mu je bilo žal isti trenutek ko je odvrnil stol.
Šola, služba to je neki kar počneš, če pa ničesar nepočneš pa izgubiš voljo. Pejt vn v petek, soboto. Zmigaj se vsak vikend ven. Najprej ti bo težko, čez čes si boš hvaležna. Kar se pa tiče drugih... Niso vsi pošteni, malo presojaj in tudi ne zameri za vsako bedarijo. In ko boš najmanj pričakovala boš nala morda ljubezen. Srečno!!! P.s.: Nujno povej da o tem razmišljaš, bližnjemu, prijatelju... da bo nekdo popazil nate. Enkrat ko umreš si mrtev.
Citat
 
 
+2 #15 italijaobup 12:14 14-02-2014
Večkrat sem se spraševal ko sem zbubil sošolca zakaj mu je bilo treba tega večkrat se sprašujem kako to da mu nisem znal pomagati in zakaj mu nisem...ne vem kaj ga je vodilo do te odločitve no nisemvedel do sedaj ko sem sam v tem položaju kjer dejansko ne vidim izhoda. težko je kamorkoli pogledam so težave in na vidiku ni nobene rešitve...vedno bolj se zapiram vase želim si zavedno odditi...potem se pojavi vprašanje kako najlažje to storiti...potem se sprašujem kakšne posledice bo to pustilo na bližnjih katerih nočem zapustiti in bi za njih naredil vse in dal bi jim vse ampak ne gre ne morem nimam jim več kaj dati...imam najlepše punco, najlepše otroke, najboljše starše, skartka vse samo sam nimam razčiščenih stvari in nikakor ne morem splavati in črne lukne iščem variante ampak ko nekaj dobim se mi spet na drugem koncu podere tako da padem še globje...toliko dobrega imam v sebi kar bi lahko dal okolici in kraju bivanja ampak ne gre sem brez moči...sam si ne znam pomagati ob vsem neprespanih nočeh bolečinah v glavi, depresiji...iščem samo še možnost, kraj da za vedno oddidem...nočem nobene pozornosti nič nočem samo v miru bi rad odšel...način kako odditi je pa težko najti??????
Citat
 

Odgovori/dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži

Zadnji komentarji